»Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« (Lk 4, 24)

Indijski pregovor pravi: »Biser nima nobene vrednosti, dokler ostane v školjki.« Nihče ni prerok v domačem kraju. Jezusu se je to zgodilo v Nazaretu. Potem ko je prebral v domači shodnici odlomek iz preroka Izaije, ko so bile oči vseh v shodnici uprte vanj, ko so občudovali njegovo modrost ... da, potem ko so prišli do viška svojih pričakovanj, je Jezus v njih prebral hrepenenje po priznanju, željo po čudežnem, davek, ki bi ga od njega zahtevali po logiki krvne pripadnosti; uspel je, z njim bomo slavni tudi mi, saj je iz naše vasi, iz naše krvi, iz naše zemlje. Mesija je Nazarečan! Jezusu bi bilo dovolj, da bi potrdil njihova vroča pričakovanja. Toda? Ali ni malo prej govoril o maziljenju z Gospodovim Duhom, o blagovesti ubogim, o prostosti jetnikov, o ozdravljenju slepih, o svobodi zatiranih, o letu Gospodove milosti?

Biser mora iz školjke bisernice, da pridobi svojo pravo vrednos...