Z razstavo, knjigo in dvema mašama so se Slovenci v Porabju minule dni spominjali svojega nekdanjega župnika, dekana Jánoša Küharja.

Večino svojega življenja je Jánoš Kühar bil duhovnik na Gornjem Seniku, vasici ob slovensko-madžarsko-avstrijski meji, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil od tam za pet let celo pregnan. Slovenska beseda je bila v Porabju nezaželena in preganjana pred drugo vojno, med njo in po njej, torej ves čas, ko je Jánoš Kühar deloval in se kot župnik raznarodovanju upiral na vse mogoče načine. V njegovi zapuščini je ostalo na tisoče listkov s slovenskimi pridigami, predvsem pa s prevodi svetopisemskih in drugih bogoslužnih besedil in pesmi, prevedenih iz madžarščine, knjižne slovenščine in drugih jezikov v domačo govorico svojih župljanov. Tvegal je izjemno veliko, saj je besedila sprva kar sam razmnoževal na ciklostilu, kasneje pa so jih, skrivaj seveda, nosili čez mejo v Slovenijo, kjer so mu jih natisnili, marsikaj tudi vezal...