»Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga ...« (1 Tim 6,17).

Ko berem Jezusovo zgodbo o bogatašu, ki se je dan na dan gostil, in ubogem Lazarju, ki je ves v ranah ležal pri njegovih vratih, spoznavam, da se tudi danes dogajajo take zgodbe. Med nami je mnogo »ubogih Lazarjev«, ki so polni ran osamljenosti, zapuščenosti, zavrnjenosti, ran, ki jih večkrat povzroča naša brezbrižnost in samozadostnost. Večkrat so taki ubogi Lazarji naši najbližji–naši starši, otroci, sosedje, sodelavci ... Zaradi obilice dela za njih nimamo časa. Pravzaprav nimamo niti toliko časa, da bi se resno zamislili nad posledicami takega načina življenja (na eni strani je Abrahamovo naročje, na drugi pa muke podzemlja) in naredili korak v drugo smer.

V današnjem berilu apostol Pavel opozarja svojega učenca Timoteja naj beži pred pohlepom po denarju, ki je korenina vsega zla in naj si raje p...