Z družino vedno počitnikujemo v istem kraju. Dom zamenjamo za malo mestece ob obali, ki je za večino turistov premajhno ali pa preblizu, tako da običajno ni gneče. Po dveh treh dneh že poznaš sosede na plaži. Mislim, poznaš … Toliko da jim pokimaš, ko prideš, ali navržeš kak stavek o vremenu, ko odhajajo. Drugače pa pazimo, da si damo mir. Prostorčki, ki smo si jih izbrali prvi dan dopusta in ki bodo naši do zadnjega dne, nas držijo na varnostni razdalji, ki nam omogoča, da mirno čvekamo neumnosti, ne da bi nam bilo treba poslušati tuje. In tudi v vodi, kjer vendarle prebijemo večino časa, se v velikih lokih, s prijaznim nasmehom na obrazu, izognemo srečanjem. To smo mi, taki smo: gospodarji plaže!

Pa pride nedelja, Gospodov dan, in svet se obrne na glavo. Na plaži nepopisna gneča, tranzistorji, mobiteli, psi, badminton, kričanje, smeh in zgoraj brez … Prav nikakršne možnosti ni, da bi prišel do »svojega prostorčka«, ker sploh ni prostora! Ko se potem nekako »oh« in »ah« in...