»Živel je bogataš ... pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar« (Lk 16,19–20)

V Lukovi priliki o bogatašu in ubogem Lazarju nastopajo bogataš, ki je brez imena, ubogi Lazar in Abraham. Smrt je ubogega Lazarja po rokah angelov naselila v samo naročje očaka Abrahama. To, kar je bilo na zemlji pozabljeno in zavrženo, je v nebesih nadvse povzdignjeno. Dobrine, ki jih je kopičil bogataš, ves njegov prestiž in vse pojedine so z njegovo smrtjo propadle, tako kot on sam, ki je bliskovito padel v brezno niča in pozabe. Revež Lazar je našel svoj dom v Abrahamovem naročju, ki je kraj rojstva za večnost.

Prvič sem v priliki o bogatašu in ubogem Lazarju odkril presenetljivo posebnost. Bogataš nima imena, zato to ni le neka oseba Jezusove prilike, ampak je podoba vsakega izmed nas. Kar si v življenju pridobiš, ustvariš, so dobrine, ki ti služijo za življenje: bogataš je tega imel v izobilju. Tako on kot vsa njegova bogatija pa so izginili...