Tako so se te dni počutili številni Slovenci, ki so navijali za naše košarkarje. Bolelo jih je, kot da bi zviška telebnili na tla s takšne višine, s katere človek sicer preživi, ga pa krepko boli. Mnoge Slovence, ki so pred televizijskimi sprejemniki spremljali infarktno tekmo med Grčijo in Slovenijo, ki bi v primeru zmage naših »velikanov « pod koši pripeljala naše moštvo v domet medalj, je dobesedno bolelo »na duši in telesu «, nikakor niso mogli razumeti, kako lahko moštvo s takšno prednostjo izgubi. Potem pa še z Nemci. Na koncu je kot majhen obliž na veliko rano bolečino nekoliko ublažila zmaga z neugodnimi Francozi s košarkarskim črnopoltim virtuozom Tonyjem Parkerjem na čelu. Ko je Francija doživela, kako se ekipa v smislu eden proti vsem ne more obnesti, saj se samotni jezdeci prej ali slej utrudijo. Tudi našemu sicer briljantnemu Jaki Lakoviču so se kot že prej Tonyju Parkerju v odločilnih trenutkih zatresle roke. Tudi španskim košarkarjem so se na domačih tleh v boju...