Zadnjič sem bila v družbi sinovih vrstnikov, fantov, starih okrog dvajset let. Razpravljali so o tem, katere »rože« poznajo. Začeli so s fikusom, difenbahijo, nadaljevali s fuksijo, mačeho, krizantemo. V isti koš so dali tudi magnolijo in vrtnico ter končali s cipreso.

Zanimivo, da je pri nas v pogovornem jeziku »cipresa« sinomim za kar številne rastline. Tako imenujemo plazeče se brine, ki preraščajo grobove in gredice; »manjše ciprese« so pravzaprav »po domače« kar vsi raznovrstni miniaturni iglavci. »Ciprese« še vedno tako radi posadimo po robu parcele, da označimo svojo zemljo in obenem sosedom zapremo pogled do naše hiše. Zelo cenimo tudi »zlate in modre ciprese«. Morda pozabljamo, da v naših krajih uspevajo le paciprese ali neprave ciprese in kleki!

Se še spomnite, kje smo včasih »celinski« Slovenci videli prve prave ciprese – rastline, ki si zaslužijo to ime? Na poti proti morju med vijuganjem po črnokalske...