»Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden« (Lk 15,32).

Izgubljeni so bili: ovca, denar in človek. Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu predstavljajo višek Jezusove govorne umetnosti, retorike duha in srca. Spomnim se mladega kaplana, ki mi je še v letih bogoslovja dejal: »Kadar v cerkvi berem te tri prilike, me vedno oblijejo solze.« Te njegove solze so mi veliko pomenile.

Solze veselja so oblile pastirja, ki je po dolgem iskanju našel izgubljeno ovco in jo vrnil v čredo k drugim devetindevetdesetim. Solze sreče so oblile ženo, ki je našla izgubljeno drahmo in jo spravila v mošnjiček, kjer jih je bilo drugih devet. Notranji krč veselja in sreče je presunil očeta, ko je po dolgem čakanju lahko objel svojega izgubljenega sina. Prva prilika se dogaja v naravi, v širnem, gorskem puščavskem svetu. Gre za naravo in za žival...