Kako naj tako neznatno bitje, kot je človek, spozna božjo misel? (prvo berilo: Mdr 9,13–18b). »Kajti minljivo telo tlači dušo«, utesnjuje zaskrbljeni um. Vendar nam je Bog »dal modrosti« in nam »poslal svojega Svetega Duha«.

Berem časopisno osmrtnico za hčerko pesnika akademika Cirila Zlobca. Umrla je »po dolgem trpljenju in brezupnem iskanju smisla«. Smisla naj torej ne bi našla. Oče v verzih, objavljenih v osmrtnici, tudi o sebi pravi, da se je znašel »na dnu obupa«. Kljub temu pa nakazuje sled smisla. Bolečino, ki mu jo je zapustila s smrtjo hčerka, doživlja kot »žlahtni sad ljubezni«. »Naj boli«, pravi, kar tu pomeni, naj ljubezen traja, čeprav kot bolečina. Kajti njeno opravilo je odrešitev: »pomaga mi, da ne zgrmim v praznino«, pravi. Friedrich Nietzsche je pred svojim zemeljskim koncem dejansko zgrmel v praznino. V svojem zadnjem pismu je zapisal, da je »demon«, ki ga je gnal, uplahnil in ostal je zgolj »neskončen dolgčas«. V tem Nietzschejevem izkustvu je ljubezen...