No, saj upamo, da bo tudi tokrat šlo, ker se je sin vsaj malo bolj zavzel za svoje učenje, a zakaj moramo vsako leto skozi vse te zaplete. Hčerka je čisto drugačna, odgovorna, marljiva, sin pa ne zmore in ne zmore.


Verjamem, da je pri vas ves počitniški čas vladala prava živčna vojna, ki jo verjetno spremljajo jeza (prikrita in odkrita), kritika, obtoževanja, pa mučna spodbujanja v nedogled, stalno nadzorovanje, ali se sin zares uči ali pa vas spet samo na prikrit način slepi. Pa vse tiste ure dolgih razpravljanj, kaj in kdo je kriv, zakaj se ni prej bolj potrudil, zakaj že enkrat ne more sprejeti odgovornosti za svoja dejanja. Potem vsi utihnete, naveličani vsega, in samo še čakate. A ko spet vidite sina, kako brezbrižno se vede do vsega, vam prekipi in ponovno se začnejo vrstiti brezplodni pogovori, dolge debate in kritike ter končno tudi spodbudne besede, ki verjetno še največ zaležejo. Pri vsem tem sin dobiva izjemno...