»Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi« (Heb 12,7)


Po radiu sem poslušala oddajo o narodnih pesmih. Voditelj je v prijetnem klepetu s kmečkimi ženami zaključil, da bolj ali manj pojemo o nesrečah, o žalosti in izgubi ter manj o veselju in sreči. Na vprašanje, zakaj je tako, se je v ozadju slišal odgovor: »Življenje je pač takšno.« Izrečena misel me je usmerila v razmišljanje. Kakšno je življenje? Je lepo ali kruto? Je resnično vse odvisno od človeka, ki ga živi? Rdeča luč me prisili, da ustavim. Ker se mi ne mudi, me to niti ne moti. Imam čas, zato opazim čudovite hribe, vesela sem sonca in dejstva, da sem zdrava, da imam moč in voljo za živ­ljenje. Kaj pa takrat, ko vrelec radosti presahne? Delati, živeti, ljubiti in odpuščati je potrebno v vsakem vremenu, ob vsaki uri – nenehno. Tudi danes, ko prekipevam od hrepenenja po življenju, moram vsaj zjutraj in zvečer stopiti pred Boga in zavestno občutiti njegovo bližino. Na duhovnih...