»Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi.« Natančno to nam je dijakinjam četrtega letnika nižje gimnazije pred zelo davnim časom rekel zdaj že pokojni slovenski skladatelj. V ubogi tedenski uri glasbenega pouka nam siromak ni zmogel strpati v glavo nič od tistega, kar je imel v svoji. Še manj kot o durih in molih se nam je svitalo o kakem Golem otoku in prav nič o tem, da ga bo okusil. V razredu spodobno pridnih dekličev je vseeno doživljal pedagoški polom. Pomagal si je s Slovenskim poročevalcem. Zleknil se je na stol in bral časopis.

Meni se ne ljubi … mi je prišlo na misel vsakokrat, ko je bilo več kot očitno, da vse besede padajo v prazno. Reševal me je vsakokratni preblisk: ali imam pravico, da se mi ne bi več ljubilo razlagati o povedku in prilastku, o Brižinskih spomenikih, pa o Bibliji, pa o Goriškem slavčku, Boru, Kajuhu in – predrznost pa taka! – celo o Slomšku, nasprotniku vseh revolucij.

Ta čas hočeš nočeš spet diši po šoli. Prijetno in...