»Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost« (Lk 12,51).

Ne poznam večjega pesnika o človeku, kot je bil Jezus iz Nazareta. Tudi ne poznam večjega umetnika, ki bi znal tako mojstrsko izraziti veličino človekove svobode in tako čudovito opisati enkratnost pojava »biti človek«. Nihče še ni tako govoril o miru, ljubezni, dobroti, usmiljenju, odpuščanju.

O vsem tem je znal govoriti na miren in tudi na razburljiv način, tako kot poet, ki kuje in ostri besede, da zazvenijo v melodijo resnice.

Na poti v Jeruzalem je Jezus, kot strela z jasnega, zatrdil, da ni prišel na zemljo prinašat miru, ampak razdeljenost. Prišel je, da bi vrgel ogenj na zemljo, in srčno želi, da bi se že razplamtel. Beseda resnice prinaša razdelitev, ločuje pravo od nepravega, resnično od zlaganega, zareže v živo, kot pravi pisec pisma Hebrejcem. Predvsem zareže v živo tam, kjer se kot ljudje sprenevedamo, podvajamo, kjer se kuj...