Pred kratkim sem na eni izmed radijskih postaj poslušal oddajo o »super človeku«, ki ga v zavest in hotenja posameznikov riše sodobna družba. Enoznačnega odgovora, kaj naj bi oznaka »super človek« sploh pomenila, v oddaji niso posredovali. Ugotovili so celo, da je sam pridevnik »super« v sebi prazen običajnih pomenov. Včasih smo o ljudeh rekli, da so heroji ali geniji ali svetniki. Navidezne zahteve, ki jih sodobni družbi narekujejo elite s pomočjo medijev, pa so obrnjene v »super človeka« – mladostnega, lepega videza, bistrega, v službi uspešnega, delavnega itd. Pozabili so samo dodati – pripravljenega uživati vse, kar mu ponuja reklamna industrija. Samo po sebi se je postavljalo vprašanje, ali se je mogoče s »super človekom« poistovetiti brez kančka grenkobe, ker pač večina posameznikov vendarle ne ustreza prej omenjenim kriterijem?

Praznik Marijinega vnebovzetja pred kristjane postavlja Marijin lik. Lik tihe in močne žene, ki ni izstopala v družbi kot »super žena«. Kakšn...