»... vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo …« (Lk 12,36).


Zaradi narave moje službe me pot večkrat zanese na rimsko letališče Fiumicino. Tam je vedno živahno, še posebno v teh počitniških mesecih. Ljudje najrazličnejših barv in jezikov, narodov in kultur prihajajo in odhajajo ... Svet v malem.

Najzanimivejše je dogajanje v čakalnicah pri prihodih. Ljudje stojijo in čakajo, čakajo ... Nekateri sami, drugi v skupini; nekateri z na daleč vidnim napisom imena pričakujočega, drugi s šopkom rož, večina opremljena z nepogrešljivimi telefončki ... vsi pa v nekem veselo vznemirjenem pričakovanju, ki se ga počasi nalezeš tudi sam (seveda, če čakanje le ni predolgo). Stojimo torej tam ob ograji in čakamo, čakamo ... Oči nepremično upiramo v izhod, v veselem pričakovanju, da zdaj zdaj zagledamo tistega, ki ga pričakujemo. Kdo ga bo zagledal prvi? In ko končno dolgo pričakovani prispe, pričakovanje preide v olajšani »Končno!«, v veselje sn...