»Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19)

V priliki o nespametnem bogatašu ima zadnjo besedo Bog, na katerega uspeli bogataš ni računal: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«

Uspeli podjetnež se je spraševal o razširjenem prostoru, kamor bi lahko vlagal svoje premoženje. V svojem zadovoljstvu si je privoščil dopadljiv pogovor s samim seboj. Ljubosumno navezan nase in na svoj čudežni uspeh ni našel drugega zaupnika kot samega sebe. »Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov? Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine!« Čemu in za koga, se ni spraševal.

Jezus v priliki razodene prefinjeno igro samoljubja. Bogataš se pogovarja s svojo dušo, kot da bi bila ta ločena od njega samega, kot neki namišljeni drugi, za katerega se bogataš trudi, mu želi dati dari...