Sonce neusmiljeno pripeka. Živosrebrni stolpec na termometru leze proti tridesetim stopinjam Celzija, meni pa je v vetrovki in dvojih dolgih hlačah, ki sem jih oblekel druge vrh drugih, prijetno hladno. Že skoraj uro in pol sedim na kolesu in brez nepotrebne naglice vrtim pedala. Oči so se povsem privadile temi, ki jo predira le soj čelne svetilke. Nevsakdanji občutek iz prvih minut je skoraj povsem izginil, zato je kolesarjenje po opuščenih rudniških rovih nekaj sto metrov pod zemeljskim površjem sproščeno in prijetno vznemirljivo. Ko me vodič za šalo vpraša, ali greva naprej do bližnjega izhoda ali pa se vrneva nekaj kilometrov nazaj do vhoda, skorajda izberem drugo možnost, da bi lahko še malce podaljšal prijetno dogodivščino.


Vhod v rudnik na Igrčevem

Nekoč rudarji, danes kolesarji

V okolici Mežice so več kot štiri stoletja pridobivali...