»Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Če torej vi ...« (Lk 11,11–13)

Vprašanje o odnosu med zemeljskimi očeti in nebeškim Očetom je zelo vznemirljivo vprašanje. Tudi za Jezusa je bilo. Porodilo se mu je že pri dvanajstih letih, ko je svojim staršem uporniško zabrusil: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49).

Vsi smo sinovi ali hčere zemeljskih očetov, po svoje obdarovani, a istočasno tudi obremenjeni s konkretnimi izkustvi, predstavami, pričakovanji, presojami o naših očetih. Kako more biti Bog »oče« v smislu človeškega očetovstva? Na to vprašanje je Jezus poiskal odgovor, ko so ga učenci zaprosili: »Gospod, nauči nas moliti!« »Kadar molite,« pravi Jezus, »recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj ... in odpusti nam naše grehe ... in ne vpelji nas v skušnjavo!« (Lk 11,2–4).

Lukov očenaš je pos...