»Vse ljudstvo je namreč jokalo, ko so slišali besede postave« (Neh 8,9).

Prerok Nehemija me vedno na poseben način nagovarja. Spominjam se svojega prvega resnega srečanja z njim. Kako me je prevzelo dejstvo, da je ubog kraljevi točaj (preizkuševalec pijač) obnovil obzidje Jeruzalema, ki ni bilo neka običajna škarpa okoli hiše na bregu, pač pa visoko široko mogočno obzidje! Kako me je nagovorila njegova poslušnost božji besedi, njegova (molitvena) drža pred Bogom! In danes me prerok Nehemija znova nagovarja. Zopet me opominja in mi govori o veličini in môči božje besede. Govori mi o drži tistih, ki so božjo besedo brali, in tistih, ki so jo poslušali in jo vzeli zares. Ena sama spoštljivost in globoko zavedanje, da ne gre za besede nekoga, ki je pač nekaj, kar mu je ležalo na duši, zapisal, pač pa za besede njihovega Boga, besede, ki spreminjajo, zdravijo, osvobajajo, oživljajo, dajejo novo upanje in novo moč …

In potem, pravi Nehemi...