Primer Stanislawa Wielgusa, ki je zaradi odkritja njegove »vohunske« dejavnosti v korist komunistične obveščevalne službe moral odstopiti z mesta varšavskega nadškofa, odpira stara in nova vprašanja: na ravni družbe in političnih sistemov, Cerkve in tudi na osebni etični ravni. Medijska pozornost je to pot predvsem veljala osebi škofa S. Wielgusa. Zakaj ni takoj povedal dilem svoje preteklosti, časa in stvarnosti, v katerih je živel? Iz neposrednih poročil slovenskega duhovnika dr. Alojza Oberstarja (Družina št. 2, str. 5), ki že dalj časa živi v Varšavi, veje drugačna sodba. V tem dogajanju zaznava nadaljevanje nasprotij med družbo in Cerkvijo, značilnih za komunistično ideologijo, ki se ne odreka svojim metodam. Ta ideologija se ni menila za človeka in njegovo celovito etično podobo, marveč ga je zlorabila za dosego svojih ciljev. Tako je še danes, ko se ta ista ideologija zgraža nad (nekdanjimi) dejanji svojih državljanov.

Pozornost, ki veje iz nekaterih naših medijev,...