V našem kulturnem okolju je dom za stare še vedno nekaj, česar se je treba izogibati. Za mnoge je misel nanj nekaj povsem nesprejemljivega. Le počasi, zelo počasi začenjajo ljudje drugače gledati na dom in ga tudi bolj sprejemati. Dokler je dom še daleč, ga morda laže sprejemaš. Ko pa stvar postane aktualna, je slovo od domačega okolja težko, kar je povsem razumljivo. Lahko pa se tudi zgodi, da niti ni tako težko in da je človek nazadnje samo vesel, da je našel to rešitev. Vse skupaj pa je v veliki meri odvisno od tega, kako je celo življenje gledal na dom in kako se je na to možnost pripravljal.

Tudi sama o vsem tem veliko premišljujem. Verjetno je bolj malo možnosti, da bi na primer čez dvajset let lahko še živela v svojem stanovanju. Z veliko pomoči bi to morda zmogla, vendar je za takšno pomoč treba imeti tudi veliko denar­ja, ki ga jaz nimam. Treba je torej razmišljati še o kakšni drugi mož...