Reklame so postale tako vsakdanji in tako vsiljiv način komunikacije, da se največkrat vanje niti ne obregnemo več. Prav potopljeni smo vanje. V nas bolščijo z jumbo plakatov, dobrikajo se na televizijskih zaslonih, visijo iz poštnih nabiralnikov, kričijo iz radijskih sprejemnikov in nagovarjajo iz časopisov. »Ali še nimaš najnovejše Barbike z avtomobilom? Ja, kakšen fant pa si brez ‘spajdermenove’ majice? Nimaš najnovejšega mobilnika?« In še bi lahko naštevali. Manipulacija reklamne industrije je stalna in zelo učinkovita. Zakaj na primer pri vhodu v trgovino ne stojijo police s sladkarijami in s sadjem tik pred blagajnami? Bilo bi veliko manj otroškega joka. Tako pa človek v nakupovalnih vozičkih opazi vse mogoče in ko stvari zlaga v avto, ugotovi, da bi vsaj brez polovice nakupljenega prav lagodno živel. Naši otroci živijo v svetu, ki jim na vsakem koraku dopoveduje, da je treba vedno kaj dobiti, da si nekaj, če nekaj imaš, da se brez te in...