Draga Jožica! Prisrčna hvala za pozdrave in vprašanje. Malce filozofsko, vendar aktualno: »Že dolgo se ukvarjam z vprašanjem naše svobodne volje in božje volje; v Svetem pismu namreč piše, da se nam nič ne zgodi – še las nam ne pade z glave – brez božje volje. Kje je torej meja, ko se za nekaj odločamo sami in kdaj je to božja volja oziroma se to mora zgoditi? Hvala za odgovor in vse lepo tebi in tvojim sestram.«

Kot razumem, te žuli vprašanje, koliko človek resnično sam odloča, glede na to, da Bog vse vodi. Najprej morava ozavestiti način, kako razmišljamo: kot Evropejci smo dediči zahodne kulture in smo sposobni razmišljati v abstraktnih, konceptualnih pojmovnih kategorijah (že to je povedano tako zapleteno. Ta razumska zmožnost v nas (govorimo o razsvetljenski paradigmi) teži k temu, da stvarnost razvršča v predalčke in jo tako dela logično, sistematično in obvladljivo. Enako razmišljamo o verskih vsebinah. Pozor! V tej točki marsikateri vernik zamahne z roko in omal...