»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10, 27).

Sedim v vlaku, na katerem se vračam proti Rimu. Mimo mene bežijo prostrana požeta žitna polja italijanskih pokrajin. Na njih bale slame. Žito je pospravljeno v žitnice. Žito klasja, ki je obrodilo trideseteren, petdeseteren, stoteren sad ...

V meni odzvanja spokojnost dopolnitve. V milem sozvočju s tisto, ki sem jo imela milost doživeti dopoldne, ko sem vstopila v ljubljansko stolnico. In se smela postaviti v vrsto čakajočih ter se posloviti od pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Biti pri sv. maši, ki se je darovala zanj. Slišati pomenjive besede, da je bilo pokojnikovo življenje polno ljubezni in usmiljenja.

Te besede so me pospremile na pot, ki je, žal, nisem mogla odložiti. Vendar so ostale v meni in me sedaj spremljajo ves dan potovanja. V meni prebujajo odmev spominov in molitve. Hvaležnega...