Dovolite mi, da se poslovim od svojega sošolca Alojzija Šuštarja.

Dragi Lojzek, kar tako ti bom rekla, spomnim se te, ko si vsako jutro hitel mimo naše hiše, poleti in pozimi, v snegu in mrazu, da si lahko ministriral pri prvi maši in nato prišel v šolo. Bil si droben in majhen, za glavo in več manjši od mene, a tvoji očki sta bistro sijali izpod klobučka. Vsa fara je vedela, da je Lukatov Lojzek izjemno nadarjen in pameten fantič. Večkrat sem že povedala o pogovoru najinih očetov ob kozarčku v naši gostilni. »Luka, lahko si srečen, da imaš tako bistrega fanta, iz njega še kaj bo, naša punca pa samo poje in po drevju pleza, iz te pa nikoli nič ne bo!« Napisal si preroško šolsko nalogo: »Ko bom velik, bom škof!« Tako te je trebanjski notar Mastnak nagradil s 100 dinarji, kar je bilo za tiste čase neznansko veliko denarja.

Potem se te spomnjam, ko si prihajal ob počitnicah iz škofovih zavodov domov in ko smo se študentje srečevali ob cerkvi....