Smrt upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Alojzija Šuštarja močno odmeva v slovenskem narodu in daleč čez meje naše domovine, pa čeprav že deset let ni več aktivno deloval kot škof v Cerkvi. Njegova osebnost in delo sta odločilno zaznamovala zadnji dve desetletji slovenske zgodovine, ki pomenita v celotnem obstoju našega naroda vrhunec. Z njegovo smrtjo se tako na neki način končuje tisto obdobje v zgodovini Cerkve na Slovenskem, ki ga je še skušala obvladovati temna senca totalitarnega sistema.

Dr. Šuštar je nasledil nadškofa Jožefa Pogačnika, moža, ki je »v živo« slišal in občutil grožnje, da »bodo čez dvajset let duhovnike gledali samo še v špiritu v muzejih«, in je zaradi nestrpnosti do vere in Cerkve tudi sam pretrpel kar pet let v komunističnih zaporih. Prihod dr. Alojzija Šuštarja izpod demokratičnega sonca svobodne švicarske konfederacije v zatohlost »socialističnega samoupravljanja s človeškim obrazom«, ki je bilo le še ena krinka za prevlado vsemogo...