Le zakaj toliko slavja okrog novih maš? Ali ne bi bilo mogoče praznovanje narediti manjše in bolj zasebno, v krogu novomašnikove družine?

V naravi človeka je, da praznuje. Praznovanja utrdijo tisto, za kar smo se odločili; z njimi izražamo veselje, da to zmoremo. Zato se tudi v Cerkvi veselimo vsakega novega koraka na poti k še večjemu dozorevanju v veri. Praznujemo vsa naša zakramentalna dejanja oziroma srečanja z Bogom in Cerkvijo, in to vse od krsta do poroke. S tem želimo tudi na zunanji način pokazati veselje in srečo, ki jo ob tem doživljamo. To pa vsekakor v ničemer samo po sebi ne more razvrednotiti tistega, kar se je prej dogajalo v cerkvi. S praznovanji skušamo podoživeti vso globino tistega, kar ti prazniki pomenijo.

Nekaj podobnega je nova maša, ki je praznik še prav posebnega veselja. Ni le zasebni praznik, ampak je praznik vsega župnijskega občestva. Je veselje in zahvala Bogu, da se je eden izmed njihovih sinov odločil za duh...