Sveti Frančišek Solan, redovnik, misijonar

Življenjepisci pišejo o Frančišku Solanu kot o eni najbolj nenavadnih osebnosti cerkvene zgodovine; prav gotovo tudi zaradi njegovega misijonarskega dela in številnih čudežev. Že vzgoja v domači hiši je iz njega naredila pridnega, ustrežljivega, prijaznega in nesebičnega mladeniča. Kasneje so ga vzgajali jezuiti, z dvajsetimi leti pa je vstopil k frančiškanom in postal duhovnik. Bil je izredno skromen, pobožen in velik asket. Odlikovala ga je ljubezen do svetega Rešnjega telesa in Matere božje. Hoteli so mu zaupati marsikatero vodstveno službo, pa tega ni maral. Raje je stregel bolnikom in pridigal, njegova velika želja pa so bili misijoni. Leta 1589 je z nekaj tovariši res odplul v Južno Ameriko, proti Peruju. Deloval je v Tukumanu, v Paragvaju in Urugvaju, na koncu pa v Limi. Tu je navdušeno pridigal in spovedoval. Večkrat je s križem v roki oznanjal po gledališčih in zabavišči...