Oni dan sem, ne da bi povedal zakaj, duhovnika, ki je navdušen planinec, celo skrbnik planinske koče, mimo katere vodi zelo obljudena planinska pot, hkrati pa človek, ki je dolgo časa od blizu spremljal denacionalizacijske zgodbe, povezane z vračanjem cerkvenih gozdov, vprašal, ali Cerkev v že vrnjenih gozdovih ovira gibanje po obstoječih planinskih poteh. »Morda to gibanje ovira kakšna veja, ki je padla z drevesa, pa ni bila pravi čas odstranjena, ali pa so poti ponekod zaradi vleke lesa iz gozda poškodovane,« sem dobil odgovor. Z njim nisem bil zadovoljen. Želel sem namreč izvedeti, ali Cerkev v svojih gozdovih namensko postavlja fizične ovire, ki bi pohodnikom preprečevale gibanje po ustaljenih planinskih poteh. »Oslarija!« je bil odgovor kot iz topa.

Zakaj vsa ta vprašanja? Povezana so bila s sprejemanjem zakona o planinskih poteh, ki je bil te dni z veliko večino sprejet v državnem zboru, pri njegovem oblikovanju pa so, kot smo slišali v razpravi, plodno sodelovali opo...