Govorjenje o normalni državi se mi je zmeraj zdelo nekako nedoločno in problematično; a vendar: so poteze, ki s svojo osupljivostjo zelo jasno pokažejo na njene meje.

Ko so novinarji v času Peterletove vlade nekoč – ne vem več natanko, ob kakšni priložnosti – na Kredarici »zalotili« prof. dr. Matjaža Kmecla brez gojzarjev, ker si je pač odpočival noge po napornem vzponu, in ga povprašali, kako kaj komentira razmere v državi, je namignil na svoj »kostum« in odvrnil: »Vlada je bosa.« Takrat je bil čas splošnega medijskega upora zoper šibko Demosovo koalicijo, čas vsakodnevnih medijskih likvidacij, iz zvočnikov in časopisnih strani se je v deželo razlivala žalost, tako kot se danes strah; posebnost komentarja dr. Kmecla pa je v tem, da je bil tedaj član predsedništva RS in je tako »uporabil« samega sebe kot predstavnika oblasti za kritiko te iste oblasti (čeprav drugega organa): po marsičem smemo soditi, da je trik uspel in v vzdušju totalne ideološke vojne zoper demokratične...