Nihče več nima časa. Vsem se tako strašno mudi. In slišiš:

Vzel si bom čas za oddih … Ta čas bom porabil za študij … Ukradel mi je čas s svojim neumnim klepetanjem … Izgubil sem čas v vrsti pred blagajno, v koloni na cesti … Hvala, ker ste mi poklonili nekaj svojega časa …

Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut!

Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim?

Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar v dvajsetih minutah ne izvem, kako je bilo Kristini v šoli, ne uspem pogledati vseh risbic, ki jih je narisal Matija, ne morem s Krištofom odigrati Človek ne jezi se, Filipu prebrati zgodbe, niti se nagledati princese Lucije. Za svoje otroke potrebujem več časa, vsaj eno popoldne, en dan,...