»Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš« (Lk 9,57).


Razmišljam, kako lepo je bilo učencem in vsem tistim ljudem, ki so živeli z Jezusom. Imeli so ga ob sebi. Lahko so ga poslušali, ga spraševali, objeli, mu gledali v oči in pili nekaj nadnaravnega, božjega. V tem trenutku ne vem, kaj bi dala, da bi mi bilo dano biti z Gospodom vsaj en dan. Si predstavljajte? Našel bi me za pisalno mizo, obloženo s papirji, z dokumenti, s telefonom in mi rekel: »Hodi za menoj!« Njegovo povabilo bi me zadelo, saj že vsa leta vem in sem prepričana, da hodim za njim. »Pa res hodiš?« me oplazi nežen glas. Hodim, a kaj, ko se prepoznam v človeku, ki se je želel posloviti od domačih, in v drugem, ki je želel prej pokopati svojega očeta, in tudi v njem, ki se je ponudil: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« V čem je torej problem? Morda v moji veri, ki je včasih mlačna, brez naboja in čustev, da komaj preživim. In potem pride obdobje,...