Spet sem jih videla. Stale so tam. Vzdolž Salarie, ceste, ki pelje na rimski obroč. In čakale. Nekoga, ki jih bo pobral in kupil njihovo telo. Lepa, mlada dekleta. Večinoma tujke, iz Vzhodne Evrope, pravijo. Večina prevaranih. Znajdejo se v zaprtem, začarenem krogu, iz katerega ne znajo ali ne zmorejo. Ker jim nihče ne pomaga? Ker jih le obsojamo? Kadarkoli se peljem tam mimo, mi je hudo, obenem pa čutim vso bedo svoje nemoči. Gospod? Kaj praviš ti? Kaj si storil ti?

V hiši enega izmed farizejev je bilo, ko se ti je približala ena od takih. V drži skrušenosti, od zadaj in v joku. Nekoliko drugače, kot se nam kažejo današnje prostitutke. Te nastopajo zelo samozavestno, izzivalno, s cigareto v roki. Pri belem dnevu in vsem na očeh! Nič kaj skrušenega ni opaziti na njih. Ampak, samo ti, Gospod, veš, kaj je v njihovem srcu. Samo ti poznaš jok njihovega srca. Nemoč in obup. Iskanje izhoda. In jim zato dovoliš, da se ti približajo. S svojimi solzami ti zmočijo noge. Jih brišejo s...