Pogosto je iz vrst novih in starih nasprotnikov krščanstva slišati, da naj bi se katoliška Cerkev opravičevala za vse, kar je in kar je bilo na svetu narobe v zadnjih dva tisoč letih. Seveda je opravičevanje za krivice, ki jih Cerkvi očitajo njeni sovražniki, manj naporno in hvaležnejše delo kot iskanje in obramba resnice. Mar ne pokaže tako človek pred javnostjo svoje ponižnosti in odprtosti za dialog, kar mu daje neizogiben sij krepostnosti? Resnica pa, ki predstavlja pri tem »daritvenega junca«, v današnjem času splošnega relativizma enako kakor v nedavnih totalitarnih vladavinah enoumnega komunizma nima posebne vrednosti, niti v vseh katoliških krogih.

Cerkev ve, da je najmočnejši način za prepričevanje ljudi zgled. Zato je v upanju, da bi v Sloveniji sprožila val kesanja in medsebojnega odpuščanja, po svojih predstavnikih že pred leti javno prosila oproščenja za krivice, ki naj bi jih v preteklosti prizadejala. Dogaja pa se, da kak mlajši slovenski katoličan uporablja...