»Simon, nekaj bi ti rad povedal ...« (Lk 7,40)

Kar se je dogodilo farizeju Simonu, se večkrat zgodi tudi nam. Jezusa je povabil na večerjo; želel je okusiti njegovo bližino, se z njim pogovarjati o vprašanjih vere, preveriti ali je res, kar se govori o njem in o njegovih čudežih. Večerja je bila skrbno pripravljena. In ko je vse teklo po natančno pripravljenem scenariju, je vstopil nekdo, ki je zmešal vse štrene. Bila je nepovabljena in nezaželjena: žena z alabastrno posodo dišavnega olja, tudi sama odišavljena s parfumom in z vonjem po grehu. Ni se najavila, ni potrkala, le boječe je stopila k Jezusu, se sklonila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami in brisati z razpuščenimi lasmi svoje glave.

Simona in druge povabljene goste je žena spravila v neprijeten položaj. S cmokom v grlu je ubogi Simon zrl v učenika in obžaloval, najprej samega sebe in trud, ki ga je vložil v pripravo večerje, nato pa tudi Jezusa, ki je dopustil, da se ga je dotikala j...