»To mi ni všeč! Ni dobro. Tega ne bom jedla!« Pa tako se je mami trudila, da bi pripravila okusno kosilo. Iz voka je enkratno dišalo. Otroci, čeprav ne vsi, pa so vihali nosove: »Že spet ta rumena omaka.« »Pa saj radi jeste kitajsko hrano.« »Ampak tisto pripravijo drugače.« »Sit sem!« Začnimo pri najmlajših. Čeprav moramo včasih zamižati, zanje velja, da ni pomembno, kako pride hrana v usta, glavno je, da jim gre v slast. »Ata, zdaj bom pa zelo zdrava,« me velikokrat pokliče najmlajša. Nazadnje se je to zgodilo, ko je zmazala cel paradižnik. Za zelenjavo smo jo pač navdušili z zatrjevanjem, da bo potem zelo zdrava. Da besede mičejo in zgledi vlečejo, velja tudi pri hrani. Če staršem nekaj ni všeč, to lahko otroci hitro posnemajo, zato se je treba izogibati spakovanju in zavračanju hrane, ki vam ni všeč. Morda bo prav ta otroku zelo všeč. Naši so na primer sposobni pri kosilu ali večerji pospraviti cel liter vloženih oliv, ki jih nekaj mojih znancev ne more niti videti. Če pač otrok...