»Mislim, da tisti, ki govorijo, da se po Sloveniji širi strah, tega ne mislijo čisto resno,« je na slovesni akademiji ob 25-letnici Nove revije z opazno ironično barvo v glasu rekel dr. Dimitrij Rupel. V nekem smislu je zagotovo imel prav: neverjetna uglašenost opozicijske elite in velikega dela odmevnih medijev, patos nabuhlega samosmiljenja in očitno namerna popolna nekritičnost pri presojanju »stanja duha« – vse to samo po sebi govori, da je tožba o strahu le medijska predstava, agitka oziroma eden od »klasičnih« postkomunističnih propagandnih manevrov, ki so bili vsakdanjost v času Demosove in Bajukove vlade. Pravi ključ za razumevanje najnovejšega kulturnobojnega hita, pripovedke o strahu, pa je priskrbel Janko Lorenci: strah, pravi, ni občutje, ki bi ga bilo mogoče natančno izmeriti, je pa relevantno; in država, v kateri je velik del elit brez možnosti za normalen javni dialog o pomembnih stvareh, je v krizi. Stanje demokracije je namreč najpomembnejše vprašanje današnj...