Ko je včasih treba počakati na katerega izmed naših osnovnošolcev, se rad ozrem po šolskem dvorišču, sploh če je napolnjeno z otroškim živžavom in razposajenostjo. Fantje brcajo žogo, nekaj punc se igra na igralih, nekaj jih klepeta v senci pod drevesom, trije fantje snujejo »zaroto« ob živi meji, najde pa se tudi nekaj otrok, ki kar ne vedo, h komu bi pristopili. Eni se boječe ozirajo po sovrstnikih, drugi, že navajeni samote, si najdejo zaposlitev sami. Tretji opazujejo oblake kot najbolj napet otroški film. Ko jih starši doma sprašujejo po najboljšem prijatelju v šoli, samo skrivnostno molčijo in z jezika jim ne gre nobeno ime. Podobno težavo imajo tudi tisti bolj gospodovalni in nasilni otroci, ki se velikokrat nočejo podrediti pravilom. Spet drugi so premalo socialno spretni, s sodobnim psihološkim jezikom bi rekli, da imajo nizek čustveni IQ. Nekateri se zanimajo samo za določeno stvar, med njimi se najde kdo, ki mu domači računa...