»Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.« (Jn 16,12).


Dobro razpoložena skupina ljudi me je izzvala, naj pristavim svoje mnenje o človeku, ki ga ni bilo z nami, ki se mu je zalomilo in se ne more braniti. Idealna priložnost za pridobitev na moči, ugledu, morda celo občudovanju. Oči, željne napete zgodbe, so zrle vame. Kaj naj storim? Zjutraj sem prebirala Sveto pismo, odlomek, ob katerem zorim. Gospod me je našel v vrstici: »Veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.« Nauči me kaj dobrega, moj Bog, sem mu rekla, in mi stoj ob strani, ko bom imela kaj na koncu jezika, a bi bilo bolje, da tam tudi ostane. Vest se mi je začela oglašati, zato sem le zamahnila z roko, rekoč: »Ah, pustimo to. Nisem bila zraven in nimam kaj dodati.« Adrenalin je popustil, zamenjali smo temo pogovora in se razšli v prijetnem ozračju. S prijateljico sva stopili v temno noč in hiteli proti domu. »Čuj,« sem začela, »ali si opazila, kako se Sonja nosi? Kot d...