V začetku junija bo ob množičnem grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu že osemnajstič po vrsti spominska slovesnost v spomin na žrtve, ki so jih komunistične vojske leta 1945 morile, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Pa ni bilo nekaj najbolj normalnega, ampak nekaj najbolj nenormalnega in nekaj najbolj prepovedanega.

Ali se danes v Sloveniji dovolj zavedamo nenormalnosti partizanskega početja iz leta 1945 (ali od leta 1941 naprej)? Skoraj vsak dan smo priča, da se tega ne zavedamo dovolj in da med nami živijo mnogi, ki opravljajo tudi najrazličnejše državne funkcije, od obveščevalne, izobraževalne do političnih, ki delajo proti normalnosti – kar pomeni, da so, vsaj posredno, tudi zagovorniki nenormalnosti in prepovedanosti. Največkrat to slišimo ob javnem izrekanju fraze, da moramo gledati v prihodnost in da ne smemo biti ujetniki preteklosti, ker če bomo preveč zazrti v preteklost, nam bo prihodnost ušla. To govorijo večinoma tisti, ki želijo ubežati neprijetni pretekl...