Ni ga človeka, ki bi lahko dejal, da ga mili obraz ptujskogorske Zavetnice s plaščem, ne bi očaral. Tako preprosto vabi. Sprejema. Nagovarja.

»Pridi pod plašč. Še je prostor. Razumem tvoje bolečine in stiske. Veselim se s teboj v tvoji radosti.«

Tudi, ko je šest let delila usodo številnih častilcev, ki so bili zaradi vere preganjani in zaprti, je tolažila in bodrila. Njen pogled jih je spremljal. Niso ga mogla ustaviti zapahnjena vrata niti laži in prevare. Resnica je nezadržno vrela na plan. Veliko prej, kot se je totalitarni režim, grajen na laži, sesul sam vase.

Pa tudi v času, ko naj bi bila njena podoba samo umetniški predmet v muzeju, so se pod plašči sklepale roke v molitev. Kdor je pozorno gledal obiskovalce, je opazil kako so se ustnice premikale in oči pogledovale k Njej.

Ali po petdesetih letih, v času, ko smo Slovenci dosegli samostojnost in demokracijo, te Marijine oči še nagovarjajo?

Očitno. Če ne bi, nadškof Kramberger ne...