Mesec maj s poplavo zelenja in z eksplozijami cvetov predstavlja prvi in morda najvišji estetski vrh leta – mogoče tudi zato, ker se v tej pozni pomladi poraja občutek neskončne rasti, ko je mnogovrstna naravna lepota že povsem očitna, a vendarle še ne dopolnjena in obstaja tudi še v obliki slutnje. Zgodovinski trenutkek, v katerem živimo Slovenci, je v marsičem podoben temu nezanesljivemu občutku neomejene rasti in napredka. Zadnja desetletja so bila obdobja splošne družbene prosperitete. Težnjo k takšnemu razvoju je bilo občutiti že v zadnjih desetletjih življenja v SFRJ, svoj prvi vrh pa je dosegel z osamosvojitvijo; eldeesovska in Kučanova vladavina sta sicer pomenili določeno regresijo, a vendarle predvsem v simbolnem smislu, teka dogodkov pač ni bilo več moč zaustaviti, ne bistveno preusmeriti: vstop v EZ je pomenil dokončno formalno-politično (re)evropeizacijo Slovenije. Kaj pa v kulturnem smislu?

Vstopili smo v svet evropskih vrednot v dobrem in slabem; izkazalo pa...