To vprašanje me je že velikokrat in v najrazličnejših situacijah razjezilo. Že takrat, ko sem še delala v bolnišnici. K bolniku, ki se mu je življenje iztekalo in je komaj lahko spravil iz sebe kakšen glas, so prišli svojci, a so hitro odšli, rekoč: »Ali sploh še kaj razume? Saj nima smisla, da ostanemo pri njem«. Predstavljam si, da je razumel veliko več kot oni.



Prav o tem razmišljam pogosto ob mladi ženski, ki je kot najstnica preživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo preživela. Mama pa je ob njej vztrajala, pustila je službo in se posvetila samo njej. Deklica je preživela. Zdaj je na vozičku, ne hodi in ne govori. S svojci se sporazumeva na prav svoj način, in to zelo intenzivno. Kdor je dalj časa z njo, se nauči te svojevrstne komunikacije. Zelo bistra je, vse jo zanima in stvari si tudi zelo dobro zapomni. Res je pravi blagoslov zanjo, da lahko živi doma med svojimi, ki so se...