»Tisti čas je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam« (Jn 2,1).

Po dolgem času, po kakšnih petdesetih ali šestdesetih letih, je drobec iz vsakdanjega življenja postal nekaj zelo dragocenega. Pred davnimi leti je bila svatba v galilejski Kani in nanjo je bila povabljena Marija, najverjetneje sorodnica, teta ali botra enemu od novoporočencev. Zakaj ne bi prišel tudi Jezus, sta se vprašala ženin in nevesta. Marija je morala razložiti, da ni več sam, da je obdan z učenci, da potuje in pridiga in ima dosti dela. Zakaj si vseeno ne bi vzel čas in prišel, sta vztrajala. In res, prišel je, skupaj z učenci.

Vedno pride, če ga povabimo. Najraje pride v naše vsakdanje življenje. Na koncu ulice ga lahko srečaš, če ga iščeš, v svoji delovni sobi, če ga povabiš, na klepetu s prijatelji ob kavi, na smučišču ali v bazenu, če mu dovoliš, da s teboj deli tvoj prosti čas. »Kristus ni drugje kot tam, kjer smo mi. Nebo tudi ni drugje kot tam,...