Med prazničnimi voščili so me nagovorile besede staršev treh fantičev, ki so bili na voščilnici (s kronami na glavi): »Tudi naju ‘trije kralji’ nenehno vodijo pred Boga. Pa ne s svojo modrostjo, temveč preprosto s tem, kar so. Včasih se skupaj z njimi čudiva in preprosto ne moreva, da se ne bi tudi zahvaljevala. Drugič, ko njihovi razposajenosti in divjaštvu ni in ni konca, v vsej ponižnosti moledujeva za Duha modrosti in potrpežljivosti. Ko pa sva huda kot dinozavra, rotiva za odpuščanje in milost, da bi božja ljubezen vse obrnila v dobro.« Vzgoja je naporna, postane pa nekaj lepega za vse, ko se odpremo božji milosti in sprejmemo resničnost, da z Jezusom zmoremo več.

Marija, njeno materinsko oko, vidi, da je vina zmanjkalo, kot vidi tudi tvoje, moje, naše potrebe, ko nas spremlja na poteh življenja in pravi Jezusu: »V njih ni pravega veselja, nimajo tistega, kar bi naredilo njihovo življenje lepo in jih zares osrečilo. V njihovem življenju je preveč hitenja, polnih urnik...