»Pošast hodi po slovenski deželi – pošast totalitarizma. Za zdaj še prikrito, našemljena v prikupno demokratično nošo, a jo tako razganja od oblastnega apetita, da ji preobleka že izdajalsko poka po vseh šivih. Ampak kaj šele bo!? Se je ne bojite? Res ne? Ste pa intelektualci! In demokrati! Boste že videli! Boste že še videli!« Takšna svarila zaskrbljeno kličejo ta čas angeli varuhi svobode od Spomenke Hribar in Liberalne akademije do ubogega Sama Resnika. Čeprav zmes materialnih neresnic, blodnih sklepov in neokusne sentimentalnosti sama skorajda ni vredna premisleka, pa je vendar osupljiva vnema, s katero razpihavajo žerjavico kulturnega boja. Zakaj tako apokaliptični toni napolnjujejo prostor ravno v času relativne ideološke umirjenosti, ko so ekonomski parametri ugodnejši kot kdajkoli in se je z uvedbo evra skorajda zmagoslavno dokončala formalna integracija Slovenije v evropsko skupnost? Zato ker »je sicer duh še voljan, a je meso slabo«, ker jim ob vsej gorečnosti pohaja sapa...