Prvomajske počitnice so že preteklost, šmarnična pobožnost pa je postala naš vsakdanjik. Na suho slovensko zemljo so te dni padale dežne kaplje kot blagoslov z neba in narava je oživela v pravem pomenu besede. Dežne kaplje so lahko prispodoba jagod rožnega venca, ki drsijo med prsti naših rok, prinašajo pa blagoslov in rodovitnost zemlji našega življenja.

Pred leti sem s pevskim zborom poromala v Lurd. Nikoli ne bom pozabila miru in zbranosti pri votlini prikazovanj. S kakšnim zaupanjem so ljudje molili in poklekovali, pa čeprav so šepaje in s klecavimi koleni komaj prišli do votline. Bergle in razni pripomočki za hojo pripeti na steni spominjajo na vse, ki so ozdraveli, na vse ki so zaupali, da jim Marija lahko izprosi pri svojem Sinu tudi zdravje. Neverjetna toplina pa me preplavi, ko se spominjam procesije z lučkami, kot bi se uresničile besede: »Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje...