Spet si ne morem kaj, da ne bi spregovorila o izkušnjah znanke, ki jih je imela pred tridesetimi leti. Še sedaj se tega dobro spominja. Takrat je bil njen sin v vrtcu, kjer so imeli tudi skupino otrok »s posebnimi potrebami«. Pravi, da je bil to pravi zaklad tudi za starše in otroke brez »posebnih potreb«. Opazovala je, kako so »navadni« starši prijemali »otroke s posebnimi potrebami« najprej za ramo, čez kak mesec že za en komolec in proti koncu »vrtčevskega leta« celo že za dlan.



Morda se zdi komu spomin nepomemben, ampak zanjo je zelo poučen. Otroci med seboj niso imeli nikakršnih težav, odnos do drugačnosti so kar sproti vdihavali. Nekoč je sina vprašala, kako je bilo dopoldne. »Z Robijem sva se igrala«. Vedela je, da Robi ne govori, zato je mimogrede rekla: »O čem sta se pa pogovarjala?« – »Oh, ne, Robi ne govori, z avtočki sva se igrala.« Kot bi rekel, da ima Robi rjave lase. Še zdaj se spominja, kako je bila tega ve...