Narava se je odela v pisano cvetje in prekipeva v bujnem zelenju. Kako lepo je prisluhniti naravni simfoniji! Neverjetno, kako uglašeno je petje ptic, brenčanje čebel, kako prijetna toplina in svetloba sončnih žarkov … V nas se prebuja življenje, skrivnostna sila, ki nas vzpodbuja k dobremu in lepemu.

Kako lepo in prijetno je, ko se s prijatelji igramo na igrišču. Naše veselje pa se lahko zelo hitro konča, če vedno vztrajamo le pri svojem in si ne prizadevamo za sodelovanje z drugimi. Priplazijo se temne sence, ki nas začnejo ločevati, prijaznost zamenja zmerjanje. Mi pa smo Jezusovi prijatelji, kajne? Torej si moramo vedno znova prizadevati za ljubezen med nami.



Ana Delčnjak, 1. r., Nova Cerkev


»Zakaj moramo vedno popuščati mi?« je vprašanje, ki se nam tolikokrat zastavi. Popuščamo le lastnim vzgibom in dajemo prostor našemu skupnemu Očetu, ki »je dober...