»Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri« (Apd 14,22).


Domov sem prišla kot polita kura: prizadeta, užaljena, ranjena in za nameček me razjeda občutek sramu pred drugimi in pred samo seboj. Katastrofalen dan! Pokličem dve številki – zaman. Prižgem računalnik, na Skypu nikogar. Občutek nemoči in neskončne žalosti še globlje zareže v dušo. Poiščem svoj najljubši kotiček v stanovanju in se mu predam. Priprte veke ne morejo zajeziti toplih, a slanih solz, ki spirajo doživeto … Počasi odprem Sveto pismo, ki je moj zaveznik. Psalmistove besede o zaupanju v božjo zvestobo delujejo kot protibolečinska injekcija – napetost popušča in vame prihajata mir in pogum. Pa se je posušilo moje perje, se nasmehnem sama sebi, Gospodu pa iz vsega srca zakličem: »Bodi zahvaljen za živo besedo, za živo navzočnost v mojem življenju, v moji stiski! Hvala, Gospod, ker me ljubiš tudi takrat, ko se počutim kot polita kura.«

Pavel in Barn...